Med gozdovi in očaki, z njive na krožnik

V času, ko se visoka gastronomija še naprej pomika v bolj trajnostne vode, s poudarkom na lokalnih sestavinah in malih pridelovalcih, je med velikimi kuharskimi mojstri postalo sila priljubljeno imeti lastni vrt. 

S tremi Michelinovimi zvezdicami ovenčane restavracije po svetu vam bodo ponosno razkazovale svoje vrtove, ki so v nekaterih primerih čisto prave farme. Mirazur (Francija) s svojimi dih jemajočimi terasastimi vrtovi, polnimi agrumov in sredozemskih povrtnin, Single Thread (Kalifornija) s svojo kmetijo med vinogradi Sonome Valley, Noma (København) z vrtom, ki služi tudi kot poligon za eksperimentiranje s fermenti, Manu (Brazilija), ki je v Curitibi zgradila impresivni družbeni projekt urbanih vrtov. 

Jasno, vse restavracije, zlasti tiste v večjih mestih, si ne morejo privoščiti tako ambicioznih vrtov, zato vam bodo občasno skušale nekaj visokih gred na strehi ali dvorišču prodati kot svoj lastni zeleni samooskrbni projekt.

Slovenija ima to srečo, da kot zelena država s tradicijo vrtičkarstva in nabiralništva kuharjem omogoča, da se lahko brez pretirane domišljije in prekomernega poseganja po marketinških orodjih predstavljajo kot zeleni chefi. Vrtovi so bili vedno del našega načina življenja – pa naj si bodo to čudoviti, bujni vrtovi v alpskem svetu, ljubljanski vrtički na Krakovem ali pa par loncev na balkonih stanovanjskih blokov…