Sto letov na leto

Potrebovala sem babičino smrt, da sem se otresla njegovega dušečega oprijema. Bila sem otopela in osvobojena hkrati. Skoraj istočasno je Ana Roš imela enega tistih svojih krasnih impulzivnih momentov in me je vprašala, če bi napisala njeno knjigo. Tisto poletje sem preživela v Kobaridu, s kmeti, pastirji, lovci, ribiči, vinarji in nadobudnimi kuharji s celega sveta in napisala z njo Sun and Rain. Ana me je potisnila v svet visoke gastronomije, v svet visokoletečih ambicij in egov, v svet neizmernih talentov, v svet sanj in strtih duš. Kot nekdo, ki je pred tem pisal o smučarskih in rock zvezdnikih ter o ameriški politiki, se je prehod zdel povsem naraven. Za zunanjega opazovalca je moj CV konfuzen. 

Ko pišem to, sedim na letalu, enem od sto letov, ki jih opravim na leto. Od Pekinga do Sao Paula, od Lofotov do Patagonije – vse to v mesecu dni. Včeraj sem na Novi Fundlandiji imela intervju s podmorničarjem, ki je spremljal Jamesa Camerona do Titanika in bil kolega z ekipo iz Titana, podmornice, ki je leta 2024 implodirala med spustom do razbitin. Njihov zadnji obrok je bila zelenjava moje sestre, ki jo prideluje na svoji farmi na Novi Fundlandiji. 

Moje življenje danes je razpeto med službo v Ljubljani, komaj še vozno KIO in propadajočo hišo starih staršev, ter obiski najboljših restavracij in hotelov na svetu. Vodim okrogle mize v Istanbulu in Miamiju, spim na Beverly Hillsu in Baliju, sem vabljena na ponovno otvoritev Nome, na rojstni dan Massima Botture in na gala podelitev najboljših restavracij sveta v Limi, ampak varčujem za nov hladilnik in med turnusom na Multimedijskem centru RTV-ja nalagam agencijske fotografije ubitih otrok iz Gaze. Kako lahko po tem zares uživaš v svetu kaviarja, šampanjca in butlerjev? Težko.