Sezona piknikov in druženj pod milim nebom je odprta

Za hrano, ki jo dam na mizo ob druženjih, si želim, da nas vse malo poboža, da je nekoliko posebna in premišljena, hkrati pa ne daje vtisa, da sem se zanjo vrgla na zobe. Da odseva neko, recimo temu nonšalanco, obenem pa je elegantna in glasno pove, kako rada imam ljudi, ki so ob meni.

Meni je strašno pomembno, da minut, ko bi lahko srkala vino z mojimi gosti, ne preživim v kuhinji. Zato je treba pametno izbrati, kaj bomo dali na mizo. Verjamem v učinkovite kombinacije jedi iz pečice, hladilnika in tistih, ki jih jemo pri sobni temperaturi in jih pripravimo vnaprej. To nekako velja za vsa druženja ob hrani, tudi za vsem ljuba druženja pod milim nebom.

Pri piknikih je včasih res kažin s časovnico. Vsi poznamo tiste piknike, na katere smo povabljeni ob štirih, vljudno malo zamudimo, pridemo lačni, prve čevapčiče (bohnedaj v pokritem loncu za kuhanje pašte!) pa dobimo na mizo štiri ure pozneje. Ko se žar ogreje na primerno temperaturo in ko so fantje, ki se navadno drenjajo okoli njega, za stvar. In ker ne morem ravno vplivati na to, kdaj točno bo zvezda dneva na mizi, se organiziram tako, da za prvo lakoto, ko se še zbiramo okoli omizja, ponudim nekaj enostavnega »za piknit«…